Ta ponedeljek, 12. 5. 2025, smo šli na Ljubljansko barje. Obiskali smo interaktivno informacijski center Morostig na Igu in kolišče v bližini.
Izvedeli smo, da je bil prvi raziskovalec kolišč Karl Dežman pred 150 leti. Vodička Maja nam je pokazala veliko posebnih rastlin in živali, ki so doma v močvirni barjanski pokrajini. Spoznali smo sestavo tal in v klopci, na kateri smo sedeli, je bila lepo predstavljena arheološka plast s kolišča. Videli smo maketo kolišča, orodje koliščarjev in njihovo posodo, pa posebni »žvečilnim gumi«, s katerim so lepili dele v celoto.
Pol ure hoje nas je ločilo do kolišča. Spotoma smo srečali dve skupini osnovnošolcev, s katerimi smo na določenem mestu istočasno skočili od tal in ugotovili, da se tla tresejo in premikajo zaradi vode, ki leži pod površjem.
Po leseni, od tal dvignjeni stezi, smo se pomikali nazaj v zgodovino za okoli 5000 let in prispeli pred koliščarsko naselje s petimi hišami. Stene so pletene iz vrbovih šib, ometane z glino in blatom ter pokrite s slamo. Pod njimi v močvirju plava drevak.
V vsaki od hiš je prikazana določena dejavnost koliščarjev. Videli smo posodo, kurišče, peč za žganje gline, na pol pleteno košaro, z živalskimi kožami pokrito posteljo, kamniti terilnik za mletje moke, statve, obleke, kamnito orodje, zelo oster nož iz kremena, peč za taljenje kovin z mehom za dovajanje zraka, lok in puščice ter voz z dvema okroglima lesenima kolesoma z osjo, s katerim bi se pripeljali domov, a nas je bilo preveč.
Aleks je bil navdušen nad vozom in gradnjo hiš na kolišču. Tudi mostovi so mu bili všeč, saj so se z njihovo pomočjo takratni prebivalci zlahka obiskovali.
Jaka si je z veseljem ogledoval tretjo hiško, ki je bila namenjena lovcem. Okrašena je bila s trofejnim rogovjem, kožuhi medveda in merjasca ter orožjem. Pravi raj za bodočega lovca.
Tea in Tinkara sta bili najbolj veseli dogodka, ko smo z vrstniki druge šole poskakovali po močvirnih tleh, ki so se premikala pod nami.
Žaku je bilo najbolj všeč orožje: kamnita sekira, rezilo iz roga, lok in puščice, pa tudi medvedja koža in volčji zob. Občudoval je tudi lepo okrašeno glineno posodo.
Davidu so bile zanimive statve in »žvečilno« lepilo. Uporaben se mu je zdel tudi odstranljiv most, ki je preprečil prihod neželenih gostov.
Ana je z zanimanjem opazovala prerez površja s plastmi šote in gline z vmesno plastjo arheološkega bogastva. Všeč ji je bilo tudi kamnito kladivo.
Nini je najbolj padlo v oči 5000 let staro leseno kolo pa tudi drevak. Z veseljem je opazovala mostičke, ki so povezovali koliščarsko naselje.
Melisa je bila navdušena nad klopco, katere pokrov je skrival plast arheoloških ostalin ter nad rosiko – mesojedo rastlino.
Novičko zapisala: Judita Fon Špolad
