Jesenski gozd je poln skrivnosti. Vonj po vlažni zemlji, tople barve, mehki šumi vetra in kapljic — vse to ustvarja prostor, ki otroka spontano povabi k poslušanju, opazovanju in ustvarjanju.
Ko smo s skupino najmlajših učencev stopili v bližnji gozd, sem želela, da ne bi le gledali in se igrali, temveč bi za trenutek postali del njega, del njegovega diha. Tišina, ki je sledila, je bila nekaj posebnega.
Po poslušanju smo se posvetili barvam. Otroci so ugotavljali, zakaj se listi spreminjajo, pogovarjali smo se o toplih barvah, o letnem ciklu drevesa, o tem, da se tudi narava “umirja in diha.” Na koncu smo nabrali različne naravne materiale – kamne, storže, palice, suhe liste, koščke lubja – ne da bi karkoli trgali. Rekli smo, da nam jih je gozd “posodil” za ustvarjanje. Z vsemi zbranimi zvočili smo se vrnili v razred, kjer nas je čakal drugi del zgodbe.
Vsak otrok je poiskal svoj zvok – svoj “glas gozda” in skupaj smo ustvarili pravo simfonijo jeseni. Sledilo je še likovno ustvarjanje – otroci so s kapljicami tuša in slamico “pihali” barve po papirju. Spoznali so, da tako, kot veter raznaša liste, lahko tudi naš dih premika barvo.
Skozi poslušanje, gib, barvo in zvok so se otroci naučili nekaj zelo pomembnega – da ustvarjanje ni le risanje ali igranje, temveč način, kako prisluhnemo svetu in sebi. Ko se otroci naučijo poslušati gozd, se naučijo poslušati tudi svoje misli, srce in druge ljudi. In morda ravno v tem tiči resnični pomen umetnosti v šoli – da učimo otroke slišati tišino.
Vanja Krapež
