Učenci podružnične šole za izobraževanje in usposabljanje otrok s posebnimi potrebami so po dveh mesecih šolanja na daljavo končno spet sedli v šolske klopi. Čeprav sedaj v šoli živi vsak oddelek v svojem varnem mehurčku in si mahamo le od daleč, smo vsi zelo veseli, da se naše življenje počasi spet vrača v stare tire.
Andrej: Sem zelo pogrešal učitelje in prijatelje.
Tadej: Pogrešal sem vse sošolce. Moramo nositi maske.
Stela: Mama me je pripeljala v šolo. Spet gledamo knjige in rišemo.
Tilen Č. B.: Rajši delam naloge v šoli kot doma. Ampak doma sem pa lahko dlje spal.
Tilen J.: Sem vesel.
Patrik: Doma se mi je nabiralo preveč papirjev in dela, nisem mogel vsega narediti. Boljše je v šoli.
Asen: Končno imam spet družbo!
Lara: V bistvu mi je bila bolj všeč šola na daljavo. Hitreje sem opravila vse delo.
Albind: Nisem maral pouka po Zoomu.
Lucija: Pogrešala sem pravo šolo in hvala bogu smo prišli nazaj!
Žak: Jaz bi pa še ostal doma. On-line šola mi je všeč.
Nina S.: Veliko bolj mi je všeč pouk v šoli.
Ana: Tudi če sem bila doma, sem se s Sanjo slišala po telefonu.
Sanja: Doma je bilo bolje samo to, da sem lahko dlje spala.
Tatjana: Super mi je, da po dolgem času lahko spet vidim Laro, moje sošolce in učiteljico.
Klemen: Boljše mi je, da se lahko učim v šoli. Doma smo se včasih tudi skregali.
Timotej: Vesel sem, da lahko spet jem kosilo v šoli.
Ivan: Tu v šoli se več naučim kot doma.
Julijan: Všeč mi je, da imamo spet šport z učiteljem.
Nina M.: Lepo je, ko se igramo, da sem jaz učiteljica.
Tjaš: Sem vesel, da spet vidim mojo sošolko Nino.
Zapisala: Nuša Rutar
