Svetovni dan poezije praznujemo od leta 1999, ko je organizacija UNESCO na konferenci v Parizu razglasila ta dan za spodbujanje branja, pisanja in učenja o poeziji z namenom, da podpre poetično izražanje v raznolikih jezikih. Obenem je to tudi priložnost, da zaživi ustvarjalnost, da se sliši in odmeva pesem.
Dan poezije smo obeležili tudi drugošolci in tretješolci na OŠ Franceta Bevka Tolmin in učenci prvega in drugega razreda podružnične šole Kamno. Preizkusili smo se v tvorjenju rim. Preberite, kakšne pesniške stvaritve so nastale.
Mami bo skuhala juho,
v njo bo dala muho.
Nona kuha riž,
ti loviš.
(Nely Žniderčič, 2. A)
Špelca marelca na mizi sedi,
pa televizija gori.
Jurček gre po mostu,
pa zagleda hlače v gozdu.
Zvonček konček,
v cerkvi je sonček.
(Lara Hvala, 2. A)
V kotu za omaro,
mravljica živi.
Majhna je kot pika,
venomer hiti.
Hitro hodi naokrog
in pride v kozji rog.
Mravlja, mravlja
hitro z roga,
da te ne doseže Jona.
(Alisa Aliu in Anja Šuler, 2. B)
V kotu za omaro
smrdljivček živi.
Majhen je kot pika
venomer hiti.
Po zraku leta
nič še ne smrdi.
Pazi, da ga ne pohodiš ti.
(Simon Fili Jeram in Matic Muznik, 2. B)
Tretješolci so pesnili po vzoru pesmi Toneta Pavčka Kaj je to škoda.
Škoda, da so izumili stroge
starše, tate in mame,
škoda,
da za otroke uboge
veljajo prepovedi same,
a najbolj je škoda, da avtov leti tako malo,
škoda, da komarji poleti brenčijo in ne morem zaspati,
škoda, da hiša ne pospravi se sama
in tudi je škoda,
da od vzhoda pa do zahoda,
nihče ne razume, kaj je to škoda!
(Rok Leban, 3. A)
Škoda, da so izumili stroge
starše, tate in mame,
škoda,
da za otroke uboge
veljajo prepovedi same,
škoda, da se ocenjevanje ne naredi samo,
škoda, da ni sobota vsak dan,
škoda, da se soba ne pospravi sama,
a najbolj je škoda,
da od vzhoda pa do zahoda,
nihče ne razume, kaj je to škoda!
(Nara Istenič, 3. A)
[post-views]
