Kdor čaka, dočaka. Končno je posijalo sonce in lahko smo šli na Pelance. Tam sta nas čakali prijazna terapevtka Nejka in njena kobila Karin. Najprej smo v roke vzeli krtače in Karin pošteno skrtačili, počesali grivo in rep. Nato smo kobilo osedlali in jo odpeljali na jahališče. Karin je rjave barve, zelo prijazna, mirna in potrpežljiva. Seveda se moramo tudi učenci primerno pripraviti, poiskati in zapeti jahalno čelado. Vsi smo bili dobre volje in počakali na vrsto za jahanje, ki je seveda najlepši del. Nihče se ni bal, prav vsi smo vzpostavili poseben kontakt s kobilo, jo pobožali in opravili zahtevane naloge. Po jahanju smo odpeljali Karin v njeno hiško, saj nas je kombi že čakal. Vsi pa držimo pesti, da bomo lahko še kdaj šli, ker je bilo res super.
Učiteljica Mateja
