Ob osmih petnajst smo s kovčki natrpali prtljažnik petinpetdeset sedežnega avtobusa, ma zgoraj smo sedeli komot do centra Vojskega, kjer smo, ne da bi nam se kateri od kovčkov zakotalil po grivi – seveda navzdol – pričakala nas je Meta, vodja Centra šolskih in obšolskih dejavnosti Vojsko, sledila je malica iz popotnih nahrbtnikov, spoznavni sprehod po domu, vasi in pravilih hišnega reda, igra na vaškem dvorišču ob gasilskem domu, tudi v centru, nato pa kosilo: topla goveja juha je bila enako slastna kot pastičo, kuhar je kul; popoldne pa, prvič: streljanje z lokom ter cingljanje z zvončkom na vrhu plezalne stene, drugič: hoja s palicami po norveško, tretjič: programiranje lego robotkov, ki so izvajanje različnih likov na ograjeni mizi, v zatonu dneva pa večerja, ne običajna, fina, za prste obliznit; in za finale, romantični sprehod čez drn in strn, po skalah in vejah, mahu, lišajih, ob spremstvu vodiča in psa, v rahlem pršu, krožni poti, skoraj natančno do vhodnih vrat doma, v glavah, polnih navdiha, se nam je po tušu in smehu, ob desetih zvečer, – utrnila pika.
P.S.: Urša, Zoja in Ana pa od dnevu takole: hrana je dobra, trava je mokra, tle je dost megle, zato me ob pol desetih jest smo mogle …
zapisali učitelji spremljevalci
