V sredo, 15. 4. 2026, smo z učenci 6. razredov izvedli tehniški dan, kjer so se tudi sami preizkusili v pletenju košar.
Zbrali smo se pred šolo in se peš odpravili v delavnico h gospodu Milanu, ki nas je z veseljem sprejel. Sam se s pletenjem košar ukvarja že preko 70 let. To je njegov hobi, ki ga spremlja že od rane mladosti, ko je skupaj s svojimi domačimi na planini pasel živino. Spomnil nas je na nekatere domače besede, ki so se skozi leta že malo poskrile in katerih pomena nekateri učenci niso več poznali. Pripovedoval nam je o tem, kako je bilo včasih. Zelo doživeto nam je opisal, kako je bilo biti otrok v času njegovega otroštva. Pokazal nam je delavnico in nam pripravil razstavo svojih pletenih košev, košar in košaric. Zaupal nam je skrivnost, ki so jo njemu zaupali njegovi predniki. Pozdravil nas je z nasmeškom na obrazu. Mislim, da smo mu polepšali dan, učenci pa smo se polni novih spoznanj podali proti šoli, da se v pletenju košar preizkusijo tudi sami.
V šolo smo se vrnili ravno pravi čas, da so se okrepčali z malico, nato pa so delo nadaljevali po razredih. Vsak izmed njih je svojo košarico izdelal od začetka, do konca. Od ideje do izdelka. Najprej so načrtovali, točkali, vrtali, pletli…. Z nekaj truda in domišljije so učenci košarice izdelali sami. Moram reči, da si prav vsak izmed njih zasluži pohvalo. Izdelali so unikatne in lične košarice, ki so jih ponosno odnesli domov.
Na trgu, kjer prodajajo suho robo, ali pa v trgovinah lahko kupimo različne košarice, le malokdo pa te uporabne predmete še izdeluje ročno. Pletenje košar je zelo dragocena obrt, ki počasi izginja in prav zato je še posebej pomembno otroke seznaniti tudi z ročnimi spretnosti, ki jih danes težko vidimo.
Dolores Bončina
