V naš razred je nekega dne priletela ljubezen. Najprej je vstopila čisto tiho, potem pa je postajala vse glasnejša – v besedah, gibu, smehu in barvah.
Povabila nas je v krog in nas vprašala: Kdo sem? Kaj sploh je ljubezen?
Odgovori so prihajali z vseh strani: da je ljubezen objem, da je pomoč, da je igranje s prijateljem, da je tudi takrat, ko poslušaš in ne govoriš preveč…
V krogu smo si podajali srček in vsak učenec je dodal svoj stavek: Zame je ljubezen …
In srček je bil z vsako mislijo bolj poln.
Iz vseh teh misli je nastal velik razredni pano z naslovom Ko ljubezen poleti.
Otroci so s prstnimi odtisi ustvarili drevo ljubezni, iz njegovih vej pa so poleteli ptički – vsak s svojim sporočilom. Skupaj so pokazali, da ljubezen raste iz majhnih dejanj in da se najlepše razširi, ko jo delimo naprej.
Ko danes pogledamo pano, ne vidimo le barv in oblik. Vidimo zgodbo. Zgodbo o otrocih, ki vedo, da ima ljubezen veliko obrazov – in da prav vsak od njih šteje.
Če se boste ob panoju za trenutek ustavili, boste morda opazili, da se vam nariše nasmeh na obraz. Ali pa boste odšli naprej z občutkom, da je svet za kanček lepši.
Ker ljubezen, ko enkrat poleti, rada obišče še koga.
Vanja Krapež
