Za konec šolskega leta smo si privoščili še zadnji športni dan. Tokrat smo se odpravili na pohod iz Volč do Sotočja rek Tolminke in Soče.
Pot nas je vodila po prijetni senčni stezi ob reki Soči. Med hojo smo poslušali njeno šumenje, ptičje petje in uživali v lepi naravi, ki nas je spremljala na vsakem koraku. Kar prehitro smo prispeli do našega cilja – čudovitega Sotočja.
Tam smo si najprej privoščili malico, nato pa občudovali dve povsem različni reki. Tolminka je bila divja, hitra in ledeno-mrzla, medtem ko je Soča lenobno tekla mimo nas v svojih značilnih sinjemodrih odtenkih. Ker je bil prostor kot iz pravljice, smo tam ostali kar nekaj časa. Pomalicali smo, se lovili, metali kamenčke v vodo, opazovali kroge na gladini in se sem ter tja tudi malo pošpricali. Nato smo se po krožni poti odpravili nazaj in se za kratek čas ustavili še pri Nemški kostnici. Vzeli smo si trenutek umiritve in pomislili na dogodke iz preteklosti. Posebnost kostnice so kovana vhodna vrata, izdelana iz puškinih cevi, kar vedno znova preseneti obiskovalce. V njej počivajo posmrtni ostanki skoraj tisoč nemških vojakov iz časa prve svetovne vojne. Ali ste vedeli, da so večino kamna ter drugega materiala pripeljali kar iz Nemčije?
Pot smo nadaljevali po kolovozni poti. Tik pod tolminskim pokopališčem smo se ponovno ustavili pri prav posebnem drevesnem velikanu. Njegovo deblo je tako široko, da ga ne more objeti en otrok, niti dva – za pravi objem smo morali vsi stopiti skupaj in se prijeti za roke! Ob njem smo se počutili kot mravljice ob velikanu.
Bil je čudovit zaključek športnih dni v tem šolskem letu. Polni novih doživetij, svežega zraka in dobre volje smo se ravno pravi čas vrnili v šolo, kjer nas je že čakalo kosilo.
Vanja Krapež
