8. septembra obeležujemo mednarodni dan pismenosti. To je dan, ki nas spomni, kako pomembno je, da znamo brati, pisati, poslušati in pripovedovati. Ker pa je branje še lepše, kadar dobro zgodbo z nekom delimo, smo se odločili, da bomo ta dan praznovali skupaj.
Prvošolci in drugošolci smo dan začeli nekoliko pravljično, z zgodbo Belo pero, ki je iskalo svojo zgodbo. Malo belo pero namreč ni vedelo, kam spada in kakšna zgodba se skriva v njem. Na svoji poti je počasi odkrivalo, da zgodbe živijo povsod okoli nas – le poiskati in poslušati jih moramo.
Potem pa smo ugotovili, da imamo čisto blizu prave varuhe zgodb – naše tretješolce!
Razdelili smo se v manjše skupine in tretješolci so za nekaj časa postali naši veliki bralni prijatelji. Brali so nam izbrane zgodbe, mi pa smo jim pozorno prisluhnili.
Na koncu smo se pogovorili o tem, kaj smo slišali, kdo je nastopal v zgodbah, kaj se je junakom zgodilo, kateri del nam je bil najbolj všeč in kaj nam je zgodba želela povedati. Svoje vtise smo nato prelili še na papir in jih narisali.
Ob koncu nas je čakalo še eno presenečenje. Vsak učenec je dobil svoje belo pero. Tokrat pero ni iskalo svoje zgodbe – mi smo mu jo pomagali ustvariti! Okrasili smo ga z barvami, vzorci in domišljijo ter ga spremenili v prav posebno bralno znamenje. Zdaj bo lahko živelo med stranmi naših knjig in nam kazalo pot do naslednje zgodbe.
Tako smo na mednarodni dan pismenosti ugotovili nekaj pomembnega: za branje nikoli nisi premajhen, da bi poslušal, in nikoli prevelik, da bi zgodbo delil z drugim.
Tretješolci so nam podarili svoje branje, mlajši učenci pa smo dodali radovedna ušesa, vprašanja, risbe in nasmehe. Skupaj smo dokazali, da knjige ne povezujejo le črk v besede in besed v zgodbe.
Knjige povezujejo tudi nas.
Vanja Krapež
