Na petkovo jutro nas je pričakal dan brez enega samega oblačka – kot bi ga nekdo narisal posebej za naš športni dan. Sonce ni bilo prevroče in z veseljem smo obuli pohodne športne copate, si oprtali nahrbtnike in krenili proti Gabrjam. Že od začetka je bilo jasno, da nas čaka prava pustolovščina!
Pot nas je vodila skozi Volče, po stranskih in makadamskih poteh, ob čudoviti reki Soči. Okoli nas so se razprostirali zeleni travniki, polni pisanih cvetlic, iz grmovja pa je dišalo po bezgovem cvetju in materini dušici. Za nekaj časa smo postali pravi mali zeliščarji saj smo ugibali, katere rastline tako lepo dišijo.
Na poti pa nismo bili samo pohodniki, ampak tudi zavedni ekologi. Ob poti smo pobrali kar nekaj smeti ter jih odvrgli v koše, kamor sodijo. Žalostno smo ugotovili, da ljudje v naravi še vedno pustijo veliko odpadkov. Iz reke Soče smo celo potegnili plastenko! Narava nam daje toliko lepega, zato si želimo, da bi zanjo vsi lepše skrbeli.
Seveda smo bili tudi pravi mali biologi. Ob poti smo opazovali paglavce in razvoj žabic, ki so že veselo skakale ob vodi. Videli smo celo hrošča, ki se je svetil kot pravo zlato! Pozdravljali smo krave, koze in konje, ki so se mirno pasli na travnikih, kot da bi nam želeli zaželeti srečno pot.
Ko smo prispeli v kamp Gabrje, so nas tam zelo prijazno sprejeli. Po zasluženi malici, ki je izginila s svetlobno hitrostjo, smo si nabrali novih moči še na igralih.
V šolo smo se vrnili po isti poti, a nam ni bilo niti malo dolgčas. Poslušali smo šumenje Soče, opazovali naravo, klepetali in ugotavljali, kdo ima še dovolj energije za zadnje korake. V šolo smo prišli ravno pravi čas za kosilo – prijetno utrujeni, polni novih doživetij in lepih spominov.
Takšni dnevi nas spomnijo, da je narava največje igrišče, učilnica in zakladnica hkrati.
Vanja Krapež
