Prvošolci in drugošolci iz PŠ Volče smo se ob svetovnem dnevu prijaznosti in mednarodnem dnevu strpnosti pogovarjali o svetlobi, toplini in tem, kaj pomeni, da »sije sonce v nas«. Nato smo prisluhnili manj znani, a čudoviti pravljici Svetlane Makarovič Premraženo sonce (če je še ne poznate, hitro v šolsko knjižnico). Pravljica je otroke popeljala v svet topline, svetlobe in sočutja. Poslušali so jo s srcem in se vanjo povsem vživeli. Najbolj jih je ganilo spoznanje, da je sonce začelo ugašati, ko so mu drugi planeti govorili grdo, mu ukazovali in ga poniževali. Takrat so tudi sami začutili, kako besede lahko ranijo. Ko pa je mali planetek spregovoril s toplino in prijaznostjo, se je sonce spet razžarilo – kot bi ga ogrela ljubezen.
Po pravljici smo se pogovarjali, kako na nas vplivajo lepe in kako grde besede. Otroci so iskreno povedali: »Ko mi nekdo reče lepo besedo, jo začutim kot topel sonček v trebuhu. Grde besede so kot oblaki, ki skrijejo sonce. Če govorim lepo, se moje notranje sonce smeje in greje tudi druge.«
V likovnem delu so ustvarili topla sonca, vsako s svojo energijo in izrazom.
Na koncu smo skupaj spoznali:
Besede so kot žarki – tiste lepe grejejo, tiste grde hladijo. Če govorimo srčno, bo sonce v nas vedno sijalo.
Vanja Krapež
