» Nič več ocenjevanja, ocene so zaključene, sedaj smo na konju,« smo si rekli učenke in učenci 6., 7., in 8. h razreda, in se v petek, 20. 6. 2025, resnično odpravili jahat. Bili smo v okrnjeni zasedbi, a nam to ni vzelo veselja.
Dan je bil sončen in rahlo vetroven, ko smo se s kombijem odpeljali na Pelance. Tam nas je že čakala Nejka in njen mladi pomočnik. Nekateri učenci so že jahali, drugi pa s konji še niso imeli izkušenj, zato smo se najprej pogovorili o konjih, njihovih navadah, značilnostih in potrebah.
Spoznali smo dva konja po imenu Lucky in Mister in majhno kobilo z imenom Vila. Presenečeni smo bili, da je vodja mala »kobilica« Vila. Je sicer zelo majhna, ima pa zelo močan karakter, nam je povedala Nejka.
Konje smo najprej skrtačili in ugotovili, kaj jim je pri tem všeč in česa ne marajo. Nekateri smo se kar malo bali pristopiti k tako veliki in plemeniti živali, a smo ta strah kmalu premagali. Ker konji ne marajo nenadnih gibov in hrupa, smo morali kar dobro obvladati naše obnašanje.
Preden smo se podali v manežo, smo še očistili krtače. Mimogrede pa smo se še poigrali s prikupnim oranžnim muckom, ki je bil zelo vesel naše pozornosti.
Končno smo se zavihteli na konjev hrbet. Eden je jahal, drugi pa je vodil konja. Jahač je moral ves čas paziti na vzravnano držo, tisti, ki je konja vodil pa na enakomeren tempo hoje. Na koncu smo vsi uživali, tudi tisti, ki so se v začetku malo bali.
Ko je Lucky pridelal »pogačo«, smo se naučili to tudi počistiti. Dobro nam je šlo od rok.
Čas je kar prehitro minil. Na ranču smo v senci pojedli še malico in se odpeljali v Tolmin.
Tam smo si privoščili pravo ohladitev – sladoled. Nabrali smo si moči, da smo se lahko vrnili v šolo po učni poti ob Tolminki, kjer smo videli marsikaj zanimivega in napravili nekaj lepih fotografij.
Vsi v en glas smo se strinjali, da damo v načrte za prihodnje šolsko leto tudi jahanje.
