Dejavnosti, kjer smo v neposrednem stiku z naravo, so najlepše. Za učence so izredno motivacijske, saj v naravnem okolju pridobivajo nove izkušnje, raziskujejo naravo in ob spodbudi začutijo njene lepote.

Ker pa je poleg vsega tega dobro biti veliko na svežem zraku, smo se v posebnem programu vzgoje in izobraževanja odločili, da o jesenskem gozdu ne bomo samo govorili v razredu, temveč ga bomo raziskali od blizu.

In smo ga … z vsemi čutili. Učenci so opazovali barve jesenskih listov, tipali jesenske plodove in lubje različnih dreves, za minuto smo zamižali in bili čisto tiho ter tako zaznali, kaj vse lahko slišimo v gozdu.  Povohali smo odpadlo listje in zemljo in se ob tem zmrdovali. Dobro smo pogledali okrog sebe in poiskali največjo žival, ki se nas še ni ustrašila ter pobrskali med listjem in poiskali še najmanjšo. Vse pa smo pridno zapisovali.

Hmm … Okušali pa res nismo ničesar, saj so nas črvički in veverice prehiteli in nam pojedli ali poskrili vse lešnike in orehe.

Nuša Rutar, učiteljica