Učenci podružnične šole za izobraževanje in usposabljanje otrok s posebnimi potrebami so po dveh mesecih šolanja na daljavo končno spet sedli v šolske klopi. Čeprav sedaj v šoli živi vsak oddelek v svojem varnem mehurčku in si mahamo le od daleč, smo vsi zelo veseli, da se naše življenje počasi spet vrača v stare tire.

 

Andrej: Sem zelo pogrešal učitelje in prijatelje.

Tadej: Pogrešal sem vse sošolce. Moramo nositi maske.

Stela: Mama me je pripeljala v šolo. Spet gledamo knjige in rišemo.

Tilen Č. B.: Rajši delam naloge v šoli kot doma. Ampak doma sem pa lahko dlje spal.

Tilen J.: Sem vesel.

Patrik: Doma se mi je nabiralo preveč papirjev in dela, nisem mogel vsega narediti. Boljše je v šoli.

Asen: Končno imam spet družbo!

Lara: V bistvu mi je bila bolj všeč šola na daljavo. Hitreje sem opravila vse delo.

Albind: Nisem maral pouka po Zoomu.

Lucija: Pogrešala sem pravo šolo in hvala bogu smo prišli nazaj!

Žak: Jaz bi pa še ostal doma. On-line šola mi je všeč.

Nina S.: Veliko bolj mi je všeč pouk v šoli.

Ana: Tudi če sem bila doma, sem se s Sanjo slišala po telefonu.

Sanja: Doma je bilo bolje samo to, da sem lahko dlje spala.

Tatjana: Super mi je, da po dolgem času lahko spet vidim Laro, moje sošolce in učiteljico.

Klemen: Boljše mi je, da se lahko učim v šoli. Doma smo se včasih tudi skregali.

Timotej: Vesel sem, da lahko spet jem kosilo v šoli.

Ivan: Tu v šoli se več naučim kot doma.

Julijan: Všeč mi je, da imamo spet šport z učiteljem.

Nina M.: Lepo je, ko se igramo, da sem jaz učiteljica.

Tjaš: Sem vesel, da spet vidim mojo sošolko Nino.

 

Zapisala: Nuša Rutar

  

  

  

Za invalide