Izšel je osemnajsti haiku zbornik z naslovom Kdor ne skače, ni otrok. Gradivo je bilo za tisk pripravljeno že letos spomladi, a nam jo je zagodel virus, ki je onemogočil končanje natečaja. No, virus nam jo »gode« tudi sedaj, a se nismo vdali. Zbornik je natisnjen, v njem so haikuji iz mnogih slovenskih šol, vsi pa so, za razliko od trenutnega stanja, ko se izobražujemo od doma in nestrpno čakamo trenutek, da se vrnem v svoje šolsko okolje, zelo poskočni, hudomušni, vedri, igrivi, razigrani, pa tudi zelo modri in razmišljujoči in celo trpki.

Tale šolski je zabaven. Napisal ga je Svit Domenih Luketa (lani 8. a):

Jaz skačem zaradi veselja,

mama skače zaradi domačih nalog,

učiteljica skače zaradi šusov.

Marcus Zlatanović (lani 9. b) je imel krasen preblisk o skakanju in odraščanju:

Vsi skačejo,

samo en otrok ne –

on je odrasel.

Teja Rutar (lani 8. b) se je imenitno spomnila na nadlogo, ki nas zadnja leta spet večkrat pesti v šoli, in jo vključila v svoj haiku:

Otroške misli tečejo

kakor uši

z glave na glavo.

Ker se nam je vse skupaj dogajalo med prvim napadom virusa v spomladanskih mesecih, smo to grozno »pošast« vključili tudi v svoje haikuje. Ema Kragelj (lani 8. b) je trpko-hudomušno zapisala:

Šola od doma,

služba od doma.

Kmalu bo še morje od doma.

Zbirka haikujev iz zbornika je čudovit zbir otroške domišljije, pa tudi resnih misli, ki jih od učencev odrasli pogosto ne pričakujemo. Zgornji primerki so samo utrinek iz knjige – kdor bo bral, ne bo mogel verjeti svojim očem, kako (tudi) razmišljajo otroci, če imajo neobvezujočo spodbudo in bolj sproščen odnos do ustvarjanja.

Sedaj bo knjižica počasi prišla v roke avtorjev, upamo pa, da jo bodo prelistali tudi starši in vsi drugi, ki jih zanima otroška literarna ustvarjalnost.

Izid te knjižice nas je opogumil, da tudi letošnji natečaj z naslovom Gremo v hribe nabirat haikuje, nadaljujemo in pripeljemo do konca, do novega zbornika, do nove knjige otroških umetnin.

 

Jože Štucin, vodja haiku natečaja

Za invalide